Ženska, ki gre v cerkev - 1961 (63x89cm)

Ženska, ki gre v cerkev

„Tukaj sem namenoma prikazal kmečkega človeka v preobrazbi, v oblikovanju – to je pravzaprav tema mojega slikarstva, kako se resničnost preobrazi v nazornost in se pojavi v novi, bolj umetniški podobi,“ je pojasnil Werner Berg.

Še vedno je moč občutiti sveži vtis, ki ga je slikar doživel nekega prazničnega jutra in ga upodobil v svoji skici: ženska na poti v cerkev s svetlo liso jutranjega sonca na obrazu. Zdaj, v končni podobi, stoji samo velika glava proti nebu, v katerega iz rastja in kamenja segata smreka iz sredine ter vrh gore iz ozadja. Na sliki nihata drug v drugega: „še“ te kmetice z ruto na glavi in “vedno” človeške praosnove, in prav to je uspelo s pretvorbo individualno-tipičnega izraza (“strašansko slovenski obraz!“) v najpreprostejšo obliko: oval, lok, ravna črta, trikotniki. Ekspresija kot geometrija. - Redukcija na topografijo obraza bi lahko tudi izbrisala vso individualnost, pustila samo kategorialnost, shemo razpoznavnosti. Pri tem bi se izbrisala tudi izrazna posebnost. Ravno zato, ker je ta obraz oblikovan tipično za neko posamezno skupino, lahko predstavlja strogost, budnost in tvorno žilavost naravnega bitja človek. Ostrokotna sončna lisa daje obrazu jutranji hlad, težko usodo začetka in ponovnega začetka.

 

Back to List