Slovensko kikirikanje

Werner Berg je postal kronist koroških Slovencev in njihove pokrajine v obdobju, ki se je zdaj končevalo. Pri vseh formalnih zahtevah so slike Wernerja Berga – njegove slike še toliko bolj kot njegove rezbarije – hkrati tudi dokumenti. So namreč dokaz za vrsto ljudi na meji med nemškim in slovanskim jezikovnim prostorom in na prelomu časa beležijo način obstoja, ki se omahujoče in postopoma umika iz starih agrarnih navezanosti.

Veličastno izrazito je ta vrsta ljudi uprizorjena v sliki „Slovensko kikirikanje“ iz leta 1947. Pod razpelom najdemo prestrašenega, ozirajočega se malega kajžarja ali trgovca z živino, kot da bi ga presenetili pri nekakšni skrivnosti. Pri tem pa je samo petelin tisti, ki nenadoma odpre kljun, prične divje kikirikati in nenadno pretrga grobno tišino.

Svojevrstno pri tej sliki kot tudi pri drugih slikah Wernerja Berga je odnos, v katerem sta povezana človek in pokrajina. Močna rdečica je moškemu udarila v obraz. Enaka rdečica žari tudi z gorskih grebenov v ozadju in se razliva po jutranjem nebu nad njimi. Celotna narava je pordela v kikirikanju. Enako oglatost najdemo tako v obrazih kot tudi v obliki gora, enako oglato krhkost v gibanju ljudi kot tudi v konturah gora, dreves, klopi, ograj. Človek in narava v številnih znamenjih opozarjata eden na drugega.