Speče kokoši

Petelin in dve kokoši v mrazu zimske noči premraženi, z našopirjenimi peresi čepijo na vejah sadnega drevesa. Tanek mesečev krajec povezuje majhno sceno s kozmosom.

Po načinu obdelave vej in skrajšani stisnjenosti upodobitve kokoši plošča spominja na japonske lesoreze. Neopažena vsakdanja scena pri tem postane nevsiljiva prispodoba zapuščenosti v svetu.

Značilno za življenjski in umetnostni nazor Wernerja Berga je okoliščina, da v njegovem delu ni ločevanja tematskih področij na človeško obličje, slike likov, pokrajine in upodobitve živali. Kot da bi veljalo, da se priča predvsem o enotnosti sveta in vsem živem, njegove slike pogosto zajemajo predvsem ekstremne primere: „Speče kokoši“ pod ozkim mesečevim krajcem je živalska slika v pokrajini in tihožitje obenem – toda vse to samo mimogrede; saj se kažejo kot zaradi večje jasnosti ponazorjena znamenja za skrivnost animalne eksistence v prostoru kozmosa.