Pohabljenci II

Šibak in prizadet človek na robu družbe pritegne pozornost Wernerja Berga. Njegovo zanimanje in likovna pristranskost je bila od vsega začetka namenjena predvsem izključenim, beračem, bolnim, ubogim, osovraženim ciganom ter nenazadnje tudi pregonu in sovraštvu  koroških Slovencev, ki so bili kot manjšina pogosto izpostavljeni. Slike Wernerja Berga ne obtožujejo, so brez tendence, preprosto ugotavljajo: to vse je svet.

In vendarle bi lahko bili obstranci, ki stojijo ob robu, metafora za položaj umetnika na robu družbe. Tako Michael Guttenbrunner piše Wernerju Bergu: „Tako osamljena, izpostavljena in posebne vrste kot vaša socialna eksistenca, kot vaše bivanje na zemlji je tudi vaša umetniška eksistenca, vaše prebivališče v duševnem svetu.“